Janez Menart: Domovina

Pariz, tam za čelado Pantheona,
ves raziskren kot morje od planktona.

A vseh teh stokrat milijon luči
teme, ki v prsih je, ne razsvetli:

bolest, ki se skotila je doma,
je z mano kakor zvesta psica šla.

In zdaj sva tu, v tem mestu davnih sanj
in kot dva slepca v noč strmiva vanj.

In vseh teh stokrat milijon luči
teme, ki v srcu je, ne razsvetli.

Le daljnji ščip, samotni ščip brez zvezd,
ki vidi milijone ptic in gnezd,

z blažilnim žarkom nežne mesečine
ozarja temo moje bolečine

in na ves svet rosi bel žamet cest,
da čezenj roma utrujena bolest.

če z reke, čez gorovja in ravnine
v zeleni otok moje domovine,

da tam poklekne in zašepeta:
Boli povsod, a naj boli doma.

Pesnik se predstavi

%d blogeri kao ovaj: